Adform

Kako narediti dober prvi vtis pri osebnem stiku?

Angleški pregovor pravi, da nikoli ne dobimo druge priložnosti za prvi vtis. Če pa že dobimo priložnost, da skromen prvi vtis popravimo, moramo vložiti devetkrat več truda kot pri prvem stiku.

Govorica telesa

Ko nekoga srečamo prvič, si želimo narediti samozavesten, prijeten vtis, želimo si, da bi se sogovornik v naši družbi počutil udobno. Normalno je, da smo nekoliko živčni. Vseeno pa si ne želimo, da bi to opazili tudi drugi. 

Živčnost najlažje odpravimo tako, da zmanjšamo izločanje kortizola, hormona stresa. Preden se odpravimo na sestanek ali prijateljsko srečanje, kjer bo veliko neznanih ljudi, si pomagamo z vajami odprtosti telesa. V enem izmed predhodnih člankov sem opisala t. i. položaje moči, katerih skupne točke so odprtost, širina in zavzemanje prostora.

Za ženske in moške je najznačilnejši položaj, v katerem stojimo z razprtimi nogami, roke upremo v bok, izbočimo prsni koš, trebuh potegnemo navznoter in rahlo dvignemo brado. V takem položaju ostanemo 30 sekund. S tem znižamo raven kortizola in povečamo izločanje moškega hormona testosterona, kar pozitivno vpliva na našo samozavest.

Če podrobneje pogledamo, kako govorica telesa pripomore k dobremu prvemu vtisu, vidimo, da moramo paziti še na nekaj drugih stvari.

Ko čakamo …

Ko čakamo, je bolje, da stojimo. Zravnano. S tem ubijemo dve muhi na en mah – opozarjamo nase in lažje ohranjamo odprt in širok položaj. In kam z rokami? V eni roki držimo torbo, druga roka naj počiva ob telesu. Nekaterim je laže, če dajo nanjo plašč. Tudi če imamo prosti obe roki, ne brskamo po telefonu in ne beremo časopisa.

Ko vstopamo v prostor …

Vstopimo brez obotavljanja in stopimo proti sogovorniku. Ko vstopamo, hodimo energično, ne preveč hitro, s srednje dolgimi koraki.

Ko se rokujemo …

Rokujemo se pod kotom 90 stopinj, nikdar čez mizo ali kakšno drugo oviro. Roko stisnemo enako močno kot sogovornik. Sogovorniku pustimo, da konča rokovanje.

Ko sedemo …

Preden sedemo, odložimo kovček ali torbo in odložimo plašč. Torbe nikdar ne pestujemo v naročju, saj deluje kot obrambni ščit in tako škodi naši samozavesti. Sedemo široko. Moški si lahko privoščijo, da dajo eno nogo čez drugo v obliki trikotnika. Ženske imamo manj manevrskega prostora, noge lahko zgolj prekrižamo. Tudi rok ne pestujemo v naročju in jih ne prekrižamo na prsih. Za začetek jih položimo na naslonjali.

Pogosto nam sedež ponudijo. Če pa se to ne zgodi in imamo možnost izbire, priporočam, da sedemo diagonalno. Ne nasproti niti ne poleg sogovornika, ampak diagonalno. To je t. i. položaj sodelovanja, ki omogoča, da pogovor teče lahkotno.

Če to pomeni, da bomo s hrbtom obrnjeni proti vratom, raje izberemo drug sedež. To velja zlasti za moške, ki se počutijo varne samo, če imajo popoln nadzor nad prostorom.

Ko vzpostavljamo očesni stik …

Če se izogibamo očesnemu stiku, pomeni, da nekaj skrivamo, imamo slabo vest, sogovornika namenoma ignoriramo. Očesni stik ohranjamo, ko govorimo in ko poslušamo.

Ko se smejemo …

Ko vstopamo v prostor, se nasmehnemo. Tudi v nadaljevanju pogovora nasmeh ne bo odveč, če je seveda primeren. Vsi si namreč želimo druženja z nasmejanimi in dobro razpoloženimi ljudmi.

Glas in način (po)govora

Če upoštevamo zgornje napotke, delujemo toplo in samozavestno, vredni smo zaupanja. Če nam sogovornik zaupa, tudi mi zaupamo njemu. Prav to pa vpliva, da je naš glas nižji in umirjen, govor zbran, brez obotavljanja. Glas se ne trese, lažje ga dvignemo in spustimo, kot ustreza vsebini. Mašil je manj ali pa jih sploh ni. Prav tako lažje izberemo primerne besede in stavke. 

Upoštevamo pa lahko še nekaj nasvetov.

Zapomnimo si sogovornikovo ime in priimek.

»Me veseli« zveni drugače kot »Me veseli, gospod Novak«. Če imena oziroma priimka nismo dobro slišali, sogovornika vprašamo: »Oprostite, nisem ujel/-a vašega imena.«

Začetni klepet je odskočna deska za dober odnos.

Splača se poiskati nekaj skupnega s sogovornikom. Morda stanujemo v istem delu mesta, smo obiskovali isto šolo, imamo isti hobi. Karkoli, kar nas povezuje.

Sogovornik bo pozabil, kaj ste rekli, vedno pa se bo spominjal, kako se je med pogovorom z vami počutil.

Misel sem si sposodila od ameriške pisateljice Maye Angelou. Tudi če se ne spomnimo točno, kaj je nekdo rekel, se bomo vedno spomnili, kako smo se počutili v njegovi družbi.

Če bi radi naredili dober prvi vtis, ne razkazujmo svojega širokega znanja, ne razpredajmo o svojih vsestranskih izkušnjah, ne ustvarjajmo vtisa, da se spoznamo čisto na vse, ampak raje poslušajmo in sprašujmo. Če na sogovornikovi mizi opazimo fotografijo s počitnic v Parizu, nikar ne začnimo opisovati svojega potovanja. Raje recimo: »Lepa slika. Kje točno ste se slikali? Kdaj pa ste bili v Parizu?«

Če se znamo pogovarjati tako, da se sogovornik v naši bližini počuti zaželenega in pomembnega, nam lažje zaupa. To pa je za prvi vtis ključnega pomena.

 

Kako narediti dober prvi vtis po telefonu?

Pri telefoniranju sogovornika ne vidimo, ampak samo slišimo. Zato je glas v 84 % tisti, ki odloča o prvem vtisu. Vseeno pa ne moremo mimo govorice telesa. Način, kako med pogovorom sedimo ali stojimo, vpliva na to, kako zveni naš glas.

Če sedimo in želimo pozitivno vplivati na svoje počutje in svoj glas, moramo sedeti na približno treh četrtinah stola. Tako imamo noge na tleh, kar pomeni, da se lahko hitro in učinkovito odločamo in lažje obvladujemo svoja čustva. Nog ne smemo imeti prekrižanih.

Nismo naslonjeni, kar pomeni, da smo »pri stvari«. Preveč ležeren položaj vpliva na glas, zato se lahko sliši, kot da nam ni mar. Zgornji del telesa je zravnan, kar omogoča pravilno dihanje s trebušno prepono ter jasnejši in izrazitejši glas. Sključena ali drugačna nepravilna drža telesa onemogoča pravilno dihanje, glas deluje zadihano, kot da se nam mudi ali smo živčni.

V telefonskem pogovoru smo primerno glasni. Morda je presenetljivo dejstvo, da smo običajno pretihi, zlasti ženske. Prav zato pred pomembnim pogovorom najprej preizkusimo glasnost. Če slušalko oziroma mobilni telefon postavimo približno tri metre stran od sebe, nas mora sogovornik še vedno razločno slišati.

Najpomembnejše pri prvem vtisu po telefonu pa je, kako klic začnemo. Glas je tisti, ki izraža energijo, dobro voljo in prijaznost, in prav tako je glas tisti, ki sogovorniku pove, da smo slabe volje, naveličani, da nam je vse odveč.

Prvi vtis se zato začne z nagovorom, ki naj vsebuje pravo mero energije:

Dober dan. Metka Novak pri telefonu. Bi lahko govorila z gospodom Potokarjem?

Če je klic poslovne narave:

Dober dan. Metka Novak iz podjetja … pri telefonu. Bi lahko govorila z gospodom Potokarjem?

 

Kaj pa prvi vtis po e-pošti?

Rekli boste, da govorica telesa in glas pri e-pošti ne igrata nobene vloge. Neposredno res ne. Naše trenutno počutje pa prav tako vpliva na to, kako bomo prejemnika naslovili, katere besede bomo izbrali in kako bomo oblikovali stavke. Tudi če prejemnika ne poznamo, si bo na podlagi našega e-sporočila oblikoval svoje mnenje.

Prav zato si za sporočila, ki prebijajo led, vzemimo dovolj časa. Če gre za res pomembno zadevo, pomaga, da sporočilo »počiva« čez noč. Preden pa kakršnokoli sporočilo pošljemo, ga preberimo ter popravimo morebitne vsebinske in tipkarske napake.

Avtorica: Mojca Žirovnik Bocelli

trener NLP, poslovni team coach z licenco ICC.

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto