Adform

Tanka meja med iskrenostjo in osornostjo

Ko povemo, kar mislimo, je to za nas dejanje iskrenosti, sogovorniku pa se lahko zdi, da naše dejanje meji že na nevljudnost ali celo osornost. Čeprav si namreč vsi želimo slišati iskreno mnenje, pa si nihče ne želi, da bi mu sogovornik to povedal na način, ki bi ga prizadel.

Izbira ustreznega načina za izražanje nestrinjanja ni samoumevna sposobnost, ampak se je moramo naučiti. Način, ki ga uporabljamo v pogovoru s stranko, je doma morda pretiran. Prav tako ne smemo sklepati po sebi, saj ni nujno, da je tudi drugim všeč enak način kot nam.

 

S kom se pogovarjamo?

V vsakdanjem življenju je na desetine različnih situacij in sogovornikov. Način izražanja nasprotnega mnenja pa je najbolj odvisen od odnosa, ki ga imamo s sogovornikom ali si ga želimo. Razlika je tudi, če gre za odnose, v katerih smo nekako omejeni, na primer v službi, ali pa za odnose v krogu družine in prijateljev. Upoštevati moramo še druge sogovornikove lastnosti, na primer starost, položaj v družbi, stopnjo izobrazbe, tudi spol ni zanemarljiv.

Če strnemo, to pomeni, da moramo biti pri določenem tipu sogovornikov previdnejši, medtem ko si pri drugih lahko privoščimo več svobode.

 

Bodimo pozorni na vsebino pogovora

Ko se z nekom ne strinjam in so okoliščine primerne, je moj najpogostejši odziv: »Hej, ne filozofiraj!« Okoliščine pa se, kot rečeno, ne nanašajo samo na sogovornika, ampak tudi na vsebino. Pri vsakdanji vsebini smo lahko krajši, pri občutljivejši vsebini pa moramo pokazati več razumevanja in empatije do sogovornika.

Z isto osebo se lahko pogovarjamo o tem, ali je za obletnico poroke bolje kupiti šopek ali samo vrtnico ali pa o težavah v zakonu. Vendar bomo pri pogovoru o težavah v zakonu, še posebej če se s sogovornikom ne strinjamo, verjetno previdnejši in obzirnejši.

 

Kje poteka pogovor?

Ljudje smo načeloma veliko bolj sproščeni, če pogovor poteka v prostoru ali okolju, kjer imamo več zasebnosti, ne glede na to, ali smo v službi ali doma. Če pogovor poteka na očeh drugih, zlasti v javnosti (npr. na pošti, v trgovini, pri zdravniku), smo najbrž previdnejši.

 

Izražanje nestrinjanja prek družbenih omrežij

Informacijska oziroma digitalna doba je v polnem razmahu. Živimo skupaj z napravami in digitalnimi orodji, ki nam omogočajo, da smo na tekočem z dogajanjem in da ga lahko tudi komentiramo. To pomeni, da ustvarjamo vsebine, ki so na voljo širokemu krogu ljudi.

Družbena omrežja, kot so Twitter, Facebook, Instagram in Linkedin, so prinesla veliko sprememb. Še nikdar ni bilo tako preprosto izraziti svojega mnenja, pa še na stotine ljudi ga lahko prebere. Nenadoma smo javne osebnosti. Postali smo pomembni in to se nam zdi dobro.

Najbolj zanimive in brane so objave, ki opisujejo konflikte. Kakršnekoli. In zelo hitro se čutimo poklicane, da povemo, kaj mislimo. Pri tem pa pozabimo, da so objave na družbenih omrežjih takojšnje. Kar nam pride na misel, lahko že v naslednjem trenutku objavimo na spletu. In zaradi tega nam je potem žal. Ali pa tudi ne.

Preden kaj objavimo na družbenih omrežjih, se moramo zavedati, da si bodo nekateri objavo samo ogledali, drugi jo bodo komentirali z emotikoni, tretji pa bodo o njej tudi kaj napisali. In ni nujno, da nam bo vsak zapis všeč.

Če na spletu lahko izražamo svoje mnenje, to še ne pomeni, da imamo neomejeno svobodo. Komentar mora biti spoštljiv. Če na napad odgovorimo z napadom, smo prav tako sovražniki, ne rešitelji.

Predlagam, da napišemo, kar nam leži na duši, vendar tega ne objavimo takoj. Počakajmo 24 ur, ponovno preberimo in se šele nato odločimo. Pokazalo se je, da zapisov večinoma ne objavimo oziroma jih pred objavo popravimo, saj smo zgroženi nad napisanim.

Napišimo, kar nam leži na duši, vendar tega ne objavimo takoj. Počakajmo 24 ur, ponovno preberimo in se šele nato odločimo.

 

Kako povedati, da mislimo drugače?

1. korak

Povemo, da sogovornika razumemo, kar pa ne pomeni, da se z njim strinjamo. Ko pokažemo razumevanje, povemo, da nam je mar za to, kako nekdo v neki situaciji razmišlja oziroma kako se počuti. Poudarjam, da strinjanje s tem nima nobene zveze. V pomoč sta nam dva preprosta stavka:

(Vas) razumem. 
Aha.

2. korak

Na kratko povzamemo, kar je povedal sogovornik. Začnemo lahko tako:

Pravite, da …
Menite, da …
Rekli ste, da …
Skratka …

3. korak

Povemo, da se ne strinjamo. To lahko storimo prikrito ali odkrito. Pomembno je, da povemo, zakaj se ne strinjamo, da predstavimo čim bolj objektivne razloge.

Primer:

Res pa je, da raziskava kaže, da …
Res pa je, da Peter že nekaj časa omenja, da …
Res pa je, da …

V tej fazi ne uporabljamo protivnih veznikov (npr. ampak, vendar, toda, čeprav, samo) ali zvez, ki kažejo na nasprotovanje (npr. kljub temu, toda po drugi strani).

4. korak

Poiščimo skupno točko oziroma naredimo sintezo. Čeprav s sogovornikom nismo istega mnenja, se oba trudiva doseči vsaj majhno skupno točko strinjanja. Podjetje na primer želi predstaviti uspešen izdelek, družina pa želi kupiti nov avto. Tako zaposleni v podjetju kot člani družine pa vidijo različne poti do cilja.

Za naše podjetje/oddelek/družino je najpomembnejše to, da …

5. korak

Pri zadnjem koraku naredimo sklep, ki predstavlja rešitev situacije:

Zato predlagam, da …
Zato menim, da …
Zato moramo …

 

In kaj dobimo, ko združimo vseh pet korakov?

Najlažje si pravi način izražanja nasprotnega mnenja predstavljamo s pomočjo konkretnega primera. Vzemimo primer družine Novak, ki razmišlja o nakupu novega avtomobila. Oče Robi bi kupil karavana, mami Neva pa se nagiba k enoprostorcu. Poglejmo, zakaj Neva nad moževo idejo ni najbolj navdušena.

1. korak

»Robi, te čisto razumem, da si navdušen nad karavanom.«

2. korak

»Praviš, da je varen, porabi malo goriva in da je ravno prav velik za vse nas.«

3. korak

»Res pa je, da se zadnje čase velikokrat peljemo na izlete, počitnice ali samo v kino skupaj z mojimi ali tvojimi starši, pogosto peljemo tudi prijatelje najinih otrok. Največji problem se pojavi, ko gremo na dopust. Lani sva morala na pot z dvema avtomobiloma. Vsega namreč nisva mogla stlačiti v en avto.«

4. korak

»Za naju in otroke je najpomembnejše, da imamo varen in zanesljiv avto. Če porabi manj goriva in stane v okviru vsote, ki jo imava na voljo, je to dodaten plus. Če pa ima dovolj prostora tudi za dopust, ne samo za prevoz v službo ali šolo, je to še dodatna prednost.«

5. korak

»Prav zato predlagam, da se odločiva za enoprostorno vozilo. Ima preprosto več prostora, pa še vse druge lastnosti, ki so za nas pomembne.«

 

Sklepna misel

Verjetno se nam v tej točki na obrazu nariše bolj ali manj kisel nasmeh. Vedno namreč pomislimo: »Ja. In potem mož reče, da bomo vseeno kupili karavana.«

Ne samo, da se to lahko zgodi, ampak se zgodi celo v večini primerov. To pa zahteva novo spretnost, reševanje težav. S primernim izražanjem nasprotnega mnenja pa smo preprečili spor, s tem pa slabo voljo ter izgubo energije in časa. Pogovor lahko nadaljujemo normalno in se na koncu celo – strinjamo.

Avtorica: Mojca Žirovnik Bocelli

trener NLP, poslovni team coach z licenco ICC.

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto