Adform

Metkina zgodba: »Rada bi shujšala!«

Pa si poglejmo Metkino zgodbo o hujšanju. Shujšati za 10 kilogramov v letu, ki prihaja. Začela je odlično. Vpisala se je na fitnes in investirala v osebnega trenerja. Poiskala si je pomoč pri prehrani, na spletu pa se je pridružila goreči skupini somišljenic, ki so si obljubile, da bodo druga drugo bodrile in si pomagale. Po približno treh tednih in treh (ali nekaj manj) izgubljenih kilogramih pa se je Metki vse skupaj zazdelo prenaporno in puška je pristala v koruzi.

 

Petrova zgodba: »Diplomiral bom!«

Peter se ni lotil hujšanja, ampak je prisegel, da bo končal študij. Prvi korak je bil obisk na fakulteti, kjer se je pozanimal, kako in kdaj bi lahko opravil tri manjkajoče izpite in kako je z diplomsko nalogo. Pravilno je predvideval – stvari so se v zadnjih nekaj letih, ko ga ni bilo na fakulteti, precej spremenile. Na svoje največje presenečenje je ugotovil, da mora zaradi spremembe programa opraviti še dva izpita. Tudi profesorja, pri katerem naj bi diplomiral, na katedri ni bilo več. In kaj se je zgodilo? Preprosto, Peter je obupal.

 

Nekaj najpogostejših vzrokov za izgubo motivacije

1. Napačen cilj

Smo se sploh vprašali, kaj je za nas najpomembnejše, zakaj ravno ta(k) cilj in v tem trenutku? Kaj bomo imeli od doseženega cilja? Kako želja po tem, da cilj dosežemo, vpliva na našo neposredno okolico?

2. Napačno postavljen cilj

Ko govorimo o napačno postavljenem cilju, imamo najpogosteje v mislih cilj, ki je preveč ambiciozen ali pa imamo zanj premalo časa. Nič ni narobe z izgubo 10 kilogramov v letu dni, morda pa to za vas ali zame ni pravilno postavljen cilj. Želimo preveč, prehitro.

3. Pomanjkanje potrpljenja

Ko smo se odločili, da bomo shujšali, nehali kaditi, spremenili prehrano, pričakujemo rezultate tukaj in zdaj, čeprav vemo, da je to nemogoče. Preveč smo naravnani na končni cilj in premalo na proces. S takim razmišljanjem pa se naš cilj vse bolj oddaljuje, začne nam zmanjkovati motivacije in samo vprašanje časa je, kdaj se bomo vrnili v stare tire.

4. Ne zaupamo svojim sposobnostim

»Ne morem.«
»Ne vem, kako.«
»Itak mi ne bo uspelo.«
»Vse skupaj je brez veze.«

Morda vam zgornje izjave zvenijo znano. Odlična samomotivacija za neuspeh!

5. Ne damo si možnosti (izbire), ampak se silimo

»Moram.«
»Ampak tokrat pa res moram.«

Kaj se zgodi, ko nečesa ne naredimo? Počutimo se kot izgube in ničvredneži. Idealno je, če zraven dodamo še demotivacijske fraze iz prejšnje točke. Potem smo pa res »na konju«.

6. Pri najbližjih nimamo opore

Smo svoji družini in/ali sodelavcem pojasnili, česa smo se lotili in zakaj? Smo jih prosili za pomoč in jim rekli, da nam brez njih ne bo uspelo? Smo jih morda poskušali aktivno vključiti v proces sprememb ali pa smo jih pustili ob strani, kjer se počutijo odrinjene in nezaželene?

7. In kaj bodo rekli drugi, če mi ne uspe?

Strah pred neuspehom in kaj o tem porečejo sosedje. Prosim, oprostite izrazu, ampak: »Hudič gleda druge! To delam zase, in če mi ne uspe, je to zgolj moja stvar.«

8. Slabe pretekle izkušnje

To je pogosto naš polom. Nekaj, kar se nam je zgodilo v preteklosti, običajno nekaj slabega, postane naše omejujoče prepričanje. Tudi če se nam je to zgodilo samo enkrat ali pa se je celo zgodilo nekomu drugemu. Postane nas strah, začne nas skrbeti, oborožimo se z negativnimi pričakovanji in začnemo iskati dokaze, da imamo prav. Ni nam treba prav daleč niti truditi se nam ni treba preveč, da bi jih našli. 

9. Trmasto vztrajamo pri postavljenem cilju

Nekatere študije pravijo, da je dobro imeti cilj in ga celo zapisati, da ne pozabimo, kam gremo. Spet druge študije pravijo, da je bolje, če cilja nimamo, saj nas lahko utesni do te mere, da spregledamo možnosti in priložnosti, ki bi bile glede na situacijo boljše.

Na vsak način pa je dobro vedeti, kam gremo in zakaj. To ne pomeni, da se postavljenega cilja držimo kot pijanec plota. Na naši poti do cilja od časa do časa o njem razmislimo in ga po potrebi prilagodimo. Če vztrajamo samo zato, da bomo na koncu lahko rekli, da smo dosegli cilj, nam to zagotovo ne bo uspelo. 

10. Preveč udobja v coni udobja

Cona udobja nas navdaja z občutkom varnosti. Poznamo ljudi, prostore, kraje in predmete, predvidimo lahko odzive, povezave in dogodke, tudi če nam niso všeč. Tako življenje od nas ne zahteva novih naporov, dodatnega časa ali celo denarja. Pri tem pa pozabljamo, da se pravo življenje začne šele takrat, ko naredimo prvi korak v neznano.

 

Kako ostati motiviran do konca?

Načinov in teorij je seveda več. Tokrat vam želim predstaviti način, ki je neverjetno preprost in učinkovit. Na teorijo prigovarjanja (Nudge Theory) sem naletela med branjem knjige Presence, ki jo je napisala Amy Cuddy, socialna psihologinja in profesorica na Harvard Business School. Teorija se bistveno razlikuje od ustaljenih metod, ki jih uporabljamo, ko želimo spremeniti lastno vedenje. Temelji namreč na posredni motivaciji in iskanju načinov, kako ljudi usposobiti za spremembe (vedenja).

Nekaj primerov*

Navodila, ukazi (ustaljene metode)

Peter, pospravi svojo sobo!

Prepovedano odlaganje smeti!

Vpisal se bom na fitnes.

Na dan ne smem pojesti več kot 1200 kalorij.

Vsak teden si bom pripravil proračun za hrano, da bom tako prihranil.

Teorija prigovarjanja

Peter, igrajva se »pospravi svojo sobo«!

Več košev za smeti, ki so bolje vidni in na dosegu roke.

Za začetek bom uporabljal stopnice namesto dvigala.

Kaj pa, če namesto štetja kalorij poskusim z manjšimi obroki?

Namesto vozička bom raje uporabljal košaro.

 

Bistvo opisane metode je v možnosti izbire, ki vpliva na odločanje. Oblikovanje izbire temelji na dejanskem razmišljanju in odločanju (nagonskem in neracionalnem). Ljudje namreč ne razmišljamo logično in razumsko, kar še najbolj ustreza različnim ravnem oblasti in vodenja. 

 

Kako si lahko z zgornjimi napotki pomagamo sami?

Vzemimo Metko in njeno željo po hujšanju. Metka si je ob novem letu zadala cilj, da bo shujšala za 10 kilogramov. Odločila se je, da bo redno telovadila, vsaj trikrat na teden, zato se je vpisala v fitnes. Spremenila bo način prehranjevanja: več sadja in zelenjave ter redni obroki. Vse spremembe bo v svoje življenje vpeljala točno 3. januarja, torej po praznikih. Raziskave kažejo, da ob tako postavljenih ciljih odnehamo v treh tednih. Zakaj? Preveč in prehitro. Odlična podlaga za neuspeh in razočaranje.

 Namesto tega predlagam, da razbijemo velik in nedosegljiv cilj, ki je poleg tega nekje daleč v prihodnosti, na manjše, navidezno nepomembne spremembe vsakodnevnih navad. Navajam nekaj primerov.

  1. Namesto z dvigalom grem po stopnicah.
  2. Namesto kave s smetano pijem kavo z mlekom.
  3. Začnem z enim kosom sadja na dan.
  4. Kosilu obvezno dodam solato.
  5. Jutranji kos kruha z maslom in marmelado zamenjam s kruhom in marmelado.
  6. Jutri zvečer bom šla na sprehod. Od doma do hčerkine šole. Če mi bo všeč, bom nadaljevala, sicer bom poiskala kaj drugega.
  7. Kaj pa, če bi sprehod zamenjala s hitro hojo? Bom videla, kako bo, in se potem odločim, kako naprej.
  8. Namesto da z otroki pečemo mafine, skuhamo zelenjavno juho.
  9. Lahko bi se lotila teka. Za vikend bom pretekla dva kilometra. Potem se bom pogovorila sama s sabo, ali nadaljujem ali ne.

Občutek, ki ga dobimo, se povsem spremeni. Iz poraženca postanemo zmagovalci. Še vedno se spomnim občutka, ko mi je končno le uspelo jutranjo kavo zamenjati s čajem. To ne pomeni, da kave ne pijem več, samo ne zjutraj in ne več tako pogosto.

Zgornji napotki v praksi pomenijo, da bo slej ko prej prišel tudi čas za fitnes in redno telovadbo, za redno in bolj zdravo prehrano. Ampak najprej potrebujemo spodbudo, ki jo dobimo, ko vidimo učinke sprememb lastnega vedenja. Tudi če spremembe na telesu niso vidne – najpomembnejše je počutje. 

 

J kot motivacija

In še ena pomembna informacija. Ko smo enkrat na poti proti cilju, pomaga, da se zavedamo, da ta pot ni premočrtna, ne gre ne strmo navzgor ne strmo navzdol. Pot, ki jo omenjam, ima obliko črke J.

To pomeni, da se bomo morali, še preden opazimo najmanjše sadove svoje vztrajnosti, najprej soočiti s situacijo, ki bo slabša od sedanje. Da ponazorim. Kaj se dogaja z nekom, ki se je odločil, da bo nehal kaditi? Na začetku se zagotovo ne počuti bolje, ampak slabše. Spremljajo ga tesnoba, sprememba teže, negotovost ipd. To je obdobje, ko gre krivulja črke J navzdol. Šele sčasoma se začne nekdanji kadilec počutiti bistveno bolje.

 

Mojca, Marko, Meryl, Justin in Jack

Predstavljajmo si uspešno filmsko igralko ali igralca, popularno pevko ali pevca. To so ljudje, za katere običajno mislimo, da si z denarjem lahko kupijo vse. Lepo postavo, vrhunski videz, tudi diplomo, če je treba. Vseeno pa se Meryl Streep, Justin Timberlake in Jack Nicholson sami odločajo, ali bodo v usta dali košček čokolade ali bodo raje pojedli solato. In to kljub vojski dobro plačanih pomočnikov.

* Primeri so prirejeni po http://www.businessballs.com/nudge-theory.htm.

Avtorica: Mojca Žirovnik Bocelli

trener NLP, poslovni team coach z licenco ICC.

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto