Adform

Je glas ogledalo naše notranjosti?

Eden izmed temeljnih elementov igralčevega izraza je njegov glas. Beseda na odru od igralca terja iskrenost. Vendar pa je zanj govor več kot prenos informacij soigralcu in občinstvu z besedami. Najpomembnejši je način prenosa informacij, to, kako izreče besede. Igralec svoj govor modulira s hitrostjo govorjenja, glasnostjo in višino glasu. S spremembo intonacije, poudarki in premori sporoča trenutno čustveno podobo lika (samozavest, strah, jezo, zamišljenost, zadovoljstvo ...), odnos do situacije, v kateri je, namero v prizoru, če lik to zahteva, pa tudi njegove posebnosti (jecljanje, naglas ...).

 

Naš glas je neposredno povezan s stanjem naše biti

Igralčeva naloga je izostritev misli, ki jo nosi beseda, ter zmožnost, da jo avtentično izrazi. Šele ko se igralec zave, kaj želi sporočiti, se spontano (organsko) spremeni intonacija v njegovem govoru, kar omogoča izražanje tistih posebnosti, ki nastajajo v odrski dinamiki. V nasprotnem primeru se igralčeve besede slišijo papirnato, monotono, nedefinirano. Gledalec ne sliši jasne misli, skrite za besedami. Če igralec stavek izgovori jezno, srečno, žalostno, to še ne pomeni, da je tudi prepričljiv. Če naredi poudarek, ki ne podpira misli, ga ne razumemo. Pravimo, da govori na pamet.

To, kako besede osvojiti in jih narediti za svoje, je dolgotrajnejši proces. Igralcu pomagajo ta cilj uresničiti različne tehnike. Na vsaki vaji in predstavi se vedno znova spaja z besedami, da bi jih lahko začutil kot svoje. Spoznava prepreke in jih sproti rešuje, besede s ponovitvami postajajo vse bolj organske, njegove. Lepota gledališča (ki je v filmu ni) je to, da igralec na odru nikoli ni popolnoma enak. Vsak večer je dogodivščina zase. S ponovitvami se izboljšuje kakovost predstave, saj imamo igralci čas, da se dramsko delo v nas dobro usede. Tako lažje in še bolj avtentično zaplujemo v besedilo.

 

Živeti je igrati

Naše življenje je reka vlog. Zbudimo se npr. kot otrok, partner/-ica, oče, mama, dan nadaljujemo npr. kot sodelavec/-ka, prijatelj/-ica in potem morda še kot športnik/-ca, na koncu pa se spet prelevimo v izhodiščno vlogo. Pomembno pa je, da ugotovimo, ali je vloga prešla svojo mejo in je začela voditi nas, namesto da bi mi njo, in kdaj se je to zgodilo. Kaj to pomeni? Z vsako izmed vsakodnevnih vlog so povezani tihi dogovori, ki nas lahko prepričajo, da posnemamo druge v teh vlogah ali pa pretirano sledimo pričakovanjem drugih in pri tem pozabimo nase.

 

Ni pomembno, koliko vlog igramo in katere, samo da smo pristni

V vlogah uporabljamo različne sloge komuniciranja, menjavamo pa tudi ton, s katerim govorimo. Z otrokom govorimo z drugačnim glasom kot s partnerjem ali starši. Če živimo v tujini, se nam lahko zdi, da smo druga oseba, ko govorimo slovensko. Zmoremo te razlike zaznati ali nanje niti pomislimo ne? Se vprašamo, ali smo v svojih načinih pristni ali pa je slog komunikacije v nekem odnosu postal stvar navade, tako da sploh ne vidimo, da bi lahko bilo drugače?

Igralec je detektiv. Njegova naloga je, da zasleduje, spoznava, razume sporočanje drugega, predvsem pa odkriva skrito. In ravno to je tisto, zaradi česar je oblikovanje lika zanimivo – kako prikazati, da je nekdo več od tega, kar govori ali kaže!

 

Bolj ko ozaveščamo, kar nas določa, lažje oblikujemo, kar želimo

Biti igralec ni poklic, ampak način življenja. Je lepa, a zelo naporna pot. Urniki so nepredvidljivi, velikokrat se dela pozno v noč, pogosta je psihofizična izmučenost. Zato je za igralca pomembno, da skrbi za svoje zdravje in varuje svoj glas.

Za optimalno izražanje na odru potrebujemo izkušnje in trening tehnike govora. V nasprotnem primeru lahko zaradi čezmernega naprezanja tvegamo utrujenost glasu ali hripavost, zaradi česar ne moremo doseči želenih registrov, v najslabšem primeru pa lahko ostanemo celo brez glasu.

Igralci tako kot pevci zato pazimo na svoje grlo. Za zdrav glas so potrebni dovolj dolg počitek med vajami, kakovosten spanec, zdrav življenjski slog in pitje ustrezne količine vode. Kljub vsej preventivi pa se včasih zgodi, da zaradi zahtevnosti vloge ali številnih ponovitev vseeno pride do izgube glasu. To pogosto rešujemo na hitro (z injekcijo, ki pomiri otekle glasilke), da lahko vsaj za silo odigramo predstavo. Če glas popolnoma izgubimo in vodstvo nima primerne zamenjave, lahko predstava tudi odpade, kar je vedno najmanj želena možnost.

 

Vse je v glasu, zato ga je treba spoznati in negovati

Vaje za sproščanje so pomembne tako s psihofizičnega vidika kot z vidika doseganja organskega govora. Da bi bil igralec v svojem izrazu svoboden, je dobro, da se pred predstavo osvobodi stresa, ki se mu je nakopičil čez dan. Način sproščanja je stvar posameznika, vsak z leti razvije lasten sistem. Vsi pa potrebujemo nekaj minut zase, da opravimo potrebne glasovne in telesne vaje ter se zberemo, preden stopimo na oder.

Igralec se s spoznavanjem svojega glasu začne ukvarjati v prvem letniku igralske akademije z urami tehnike govora, petja in igre. Z različnimi telesnimi in glasovnimi vajami začenja spoznavati in ozaveščati svoj dih, glas, povezanost glasu in telesa, se uriti v natančni izgovarjavi, odpravljati minimalne govorne posebnosti, odkrivati svoje glasovne zmožnosti ter z glasom sproščati celotno telo. Uči se na primer, kako biti slišen do zadnje vrste gledališča in ostati prepričljiv, čeprav prizor zahteva intimen dialog, ki bi bil v vsakdanji situaciji zelo tih.

 

Vaja za sproščanje glasu in telesa

Kot študentka prvega letnika igre se še nisem zavedala pomembnosti sproščenosti in stika s seboj. Glas mi je rad pobegnil v višino, čeprav je moja glasovna lega precej nižja, vendar nisem razumela, zakaj je tako. Kasneje sem odkrila, da je bil razlog v telesni nesproščenosti, ki se je nisem zavedala, in v nesamozavesti. Mentorji so mi prigovarjali, naj nižam glas. Ker sem to počela umetno, mi ni omogočalo spontanosti, organskosti, prepričljivosti.

 

Dojemanje in sprejemanje sebe

Opisala bom preprosto in zelo znano igralsko vajo, ki smo jo izvajali vsak dan v prvem letniku akademije in je zelo uporabna.

Študentje smo v krogu sedeli na stolih. Popolnoma smo sprostili telo. Pustili smo, da nam je čeljust padla. Počasi smo začeli vrteti glavo in spuščati glasen zvok: »Aaaa.« Na začetku mi je bilo nerodno, češ kako neumno sem videti in kako neumno zvenim. A ko sem se na vajo navadila in sprostila um, sem spoznala, da je bil trik ravno v tem – bolj, kot mi je bilo vseeno, kaj si kolegi mislijo, globljo sprostitev sem občutila, bolj sem bila v stiku s seboj, v svojem zasebnem trenutku. Naučila sem se sprejeti smešne glasove, ki so prihajali iz mene in so tudi del mene, s tem pa sem vadila, kako biti to, kar sem, pred drugimi. Hkrati z zvokom sem iz telesa sprostila stres in občutila, da s kroženjem vratu in zvokom masiram vrat, glasu pa odpiram volumen.

 

Vstopanje vase

Blagodejni vpliv glasovne resonance sem v letih treninga povezala tudi s tehniko grlenega petja, ki jo pogosto slišimo pri šamanih, budistih v Tibetu, Sibiriji ... Zvok, ki se sprošča s to tehniko, občutim kot izjemno sproščujoč. Uporaba alikvotnega petja za stopanje v stik z avtentičnimi ravnmi naše notranjosti je del obredov najstarejših kultur na Zemlji. Vstopanje vase prek resonance igralcu pomaga odvreči skrbi, maske, govorno napetost. Pomaga mu, da se ogreje, ponovno vzpostavi, poveže z avtentičnim seboj tukaj in zdaj. Bolj ko vadi tovrstno povezovanje s svojim glasom, lažje in hitreje je svoboden za vstop v kreativne oblike, ki jih ustvarja.

Ko se igralčev glas organsko spoji z jasno mislijo, mu gledalci verjamemo. Takrat se nas dotakne in začara. Ko svoje vloge živimo avtentično, smo osvobojeni in zvesti sebi. Kot pravi znani učitelj glasovne tehnike Stewart Pearce: »Če besede pridejo iz srca, bodo vstopile v srce. Če pa pridejo z jezika, ne bodo prišle niti mimo ušes.« (Pearce, 2010: 115)

Vir: Pearce, Stewart. The Alchemy of Voice. Findhorn Press. Scotland, 2010

Avtorica: Eva Kraš, mag. igre

priznana dramska igralka in učiteljica meditacije.
Foto: Damjan Švarc

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto