Prijateljice gredo na zabavo

Prijateljice iz srednješolskih let se usklajujejo, kje se bodo srečale po vseh teh letih. V igri je več možnosti. Ko Tanja predlaga lokal na robu Ljubljane, kjer si lahko privoščijo lahko večerjo, spijejo koktajl in od polnoči naprej pokažejo, kako obvladajo najnovejše plesne gibe, se vse takoj strinjajo.

 

Tudi v podjetju bi šli na zabavo

Poglejmo nekoliko drugačno situacijo. Peter je direktor oddelka, kjer je zaposlenih 120 ljudi. Kot vsako leto tudi letos organizirajo novoletno zabavo in spet se ponovi ista zgodba. Nekateri bi raje praznovali v baru, kjer ob lahkotni ambientalni glasbi strežejo »fensi« prigrizke, v poznih večernih urah pa glasbo vrti znani didžej. Spet drugi bi raje odšli v bližnjo gostilno, kjer strežejo, po njihovih besedah, pravo hrano, plesno vzdušje pa ustvari narodnozabavni ansambel. Tretji pa bi zabavo najraje kar preskočili.

 

Gliha vkup štriha

Če sta vam zgornji zgodbi znani, niste edini. Preden pa pojasnim podrobnosti, poglejmo, kaj se dogaja v prvi in kaj v drugi. V prvi zgodbi nastopajo prijateljice, ženske istih ali podobnih let, vsekakor pripadajo isti generaciji. V drugi zgodbi ljudi povezuje le delo v istem oddelku, pripadajo pa različnim generacijam.

Predlagam, da si na kratko pogledamo razvpito delitev ljudi na generacije in lastnosti posamezne generacije.

 

Sto ljudi, sto čudi ali zgodba o »samo« štirih generacijah

Pa začnimo na vrhu, z najmlajšo generacijo, generacijo Y, ki ji pravimo tudi milenijci. Gre za ljudi, ki so rojeni med letoma 1980 in 2000. To je energična, družabna generacija, pravimo ji tudi digitalna. Radi imajo raznolikost, ni jih strah tveganj in sprememb. Imajo odlično razvito abstraktno mišljenje. V življenju sledijo motu: »Delam, medtem ko živim!«

Sledi ji generacija X, kamor spadajo ljudje, rojeni med letoma 1963 in 1979. Ta generacija dela, da lahko živi. So bolj previdni in manj prilagodljivi od svojih naslednikov.

Pred generacijo X je generacija babyboomerjev, rojenih med letoma 1946 in 1962. Njihov moto je: »Delo je življenje!« Težko razumejo, da se je nekdo (zlasti mlajši) odločil, da bo šel na enomesečni dopust na drugi konec sveta, delo pa bo pustil doma. Po možnosti bo za tak dopust vzel kredit ali pa bo porabil dobršen del svojih prihrankov.

Na dnu oziroma po starosti na vrhu pa so veterani, rojeni pred letom 1946. Verjamejo v uspeh, ki ga dosežejo s trdim delom, njihove glavne vrednote so varnost, predanost, doslednost. Veterani so danes že v pokoju, v karieri pa so zamenjali dva, največ tri delodajalce.

 

Kje tičijo glavne razlike?

Če pogledamo glavne razlike med dvema skrajnostma, generacijo Y in generacijo veteranov, hitro opazimo, da drugače vrednotijo delo in službo ter drugače pojmujejo življenje. Med obema generacijama so ogromne razlike v prilagodljivosti, sprejemanju sprememb in tveganj. Medtem ko pripadniki generacije Y komaj čakajo, da bodo zamenjali zastarel telefon, ki so ga kupili pred letom dni, se veterani oklepajo telefona, ki so ga kupili pred desetimi leti, saj takih ne delajo več. To jim predstavlja varnost. Glede na to, da počasi izgubljajo zdravje, prijatelje in življenjske sopotnike, se oklepajo tistega, kar jim je ostalo. Tako imajo občutek, da nadzirajo vsaj nekaj v svojem življenju.

Glavna razlika med generacijami je v tem, da imajo drugačne vrednote. Vrednote pa so odgovor na vprašanje, kaj je za nekoga v življenju pomembno. V vsakdanjem življenju so merila, na podlagi katerih se odločamo, zato so zelo pomembna.

Predstavljajmo si direktorja, ki zaposlenega prosi, naj v soboto pride v službo, ta pa je sinu obljubil, da ga bo peljal na košarkarsko tekmo. Kaj bo odgovoril? Verjetno drugače kot tisti, ki nima družine in ob sobotah pogosto pride v službo vsaj za urico ali dve.

 

So generacije zgolj stereotipi?

Marsikdo reče, da so generacije stereotipi in prav nič drugega. Drži. Seveda pa vedno in povsod najdemo izjeme. Res pa je tudi, da izjeme le potrjujejo pravila. Stereotipi namreč nastanejo na podlagi skupnih lastnosti in ponavljajočih se vzorcev vedenja, kar je povsem normalno. Najstniki se največ družijo z najstniki, štiridesetletniki najpogosteje najdejo družbo v svoji generaciji, upokojenci tudi.

 

Kako posamezni generaciji priskočiti na pomoč, ko jo na primer boli grlo?

Iz vsega povedanega sledi, da se generacije tudi pogovarjajo drugače. Poglejmo, kako poteka pogovor v lekarni, kamor predstavniki različnih generacij pridejo po zdravilo za boleče grlo.

Veteran
Pozdravljeni, gospa. Veste, že nekaj dni me zelo boli grlo. Verjetno bo kriv dolg sprehod z ženo. Zadnjič sva se v največjem mrazu sprehajala po Tivoliju in očitno se ne bi smela.

Babyboomer bo povedal nekaj podobnega, najverjetneje pa bo monolog nekoliko skrajšal.

Generacija X
Že nekaj dni me boli grlo. Težko požiram. Mi lahko daste kaj?

Generacija Y
Mi daste nekaj za grlo? Boli me.

In kako lahko farmacevtka svetuje najustreznejše zdravilo?

Odgovor veteranu
To je pa res smola. Na sprehod je pa vseeno dobro iti, kajne? Posebej v prijetni družbi. Predlagam, da naslednjih nekaj dni jemljete Septabene. To vam bo res pomagalo. Če vas po enem tednu še vedno boli, potem pa raje k zdravniku. Velja?

Odgovor generaciji Y
Seveda. Septabene. Če bolečina po tednu dni ne popusti, pojdite k zdravniku.

Ali bi znali pojasniti, kakšna je razlika med odgovoroma?

1. Dolžina pogovora

Veterani in deloma tudi babyboomerji radi poklepetajo, sploh veterani, ki so že v pokoju. Najljubši jim je osebni stik, saj se pri tem najbolje znajdejo.

Generacija X rada takoj preide k dejstvom. To so ljudje, ki so danes najbolj obremenjeni. Če se pošalim, imajo službo, družino, hišo, psa in pohištvo. Da tašče sploh ne omenjam.

Generacija Y je kratka in jedrnata, starejši bi jih ocenili kot odrezave. Takoj preidejo k dejstvom, vendar iz drugega razloga kot generacija X. S svojo socialno mrežo večinoma komunicirajo prek elektronskih naprav. Stavki so kratki, vsebujejo slengovske besede, akronime (npr. RTM za rad te imam), skratka vse, kar jim omogoča, da na čim krajši način povedo čim več.

2. Količina empatije

Način pogovora, izbira besed, geste, ton glasu in razumevanje sogovornika so znaki izražanja empatije, to je želje, da bi razumeli, kako se sogovornik počuti in kako razmišlja. Veterani potrebujejo več empatije, generaciji Y pa se zdi izguba časa.

 

Kdo ima torej prav, stari ali mladi?

Verjetno nima smisla izgubljati besed o tem, da generaciji X in Y pastile za grlo veliko raje naročata prek interneta, veterani in babyboomerji pa najraje obiščejo lekarno. Prav tako nima smisla razpravljati o tem, ali veterani in babyboomerji dolgovezijo, generaciji X in Y pa sta brezobzirni in odrezavi. Smo pač različni. Če se tega zavedamo, nam je veliko lažje živeti drug z drugim.

Avtorica: Mojca Žirovnik Bocelli

trener NLP, poslovni team coach z licenco ICC.

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto