MEDQtiA_k5c

Komunicirati ali ne komunicirati?

Za lažjo predstavo poglejmo, kaj imamo v mislih, ko govorimo o moškem in ženskem načinu komuniciranja.

Blaž stopi skozi vrata. Torbo s prenosnikom odločno postavi na tla, se sezuje in sleče jopič. Nato veselo pozdravi Jano, ki v kuhinji iz pomivalnega stroja zlaga posodo. Tudi Jana ga pozdravi, nato pa eden od njiju nadaljuje pogovor. Na voljo imata dve možnosti.

Jana bi, recimo, lahko rekla:

Joj, kakšen dan. Komaj čakam, da pojemo in otroci naredijo domačo nalogo. Potem pa se dobesedno uležem v banjo in se ne premaknem več.

Moška različica bi zvenela nekako takole:

Hu, kakšen dan je za mano. Po večerji grem na fuzbal s frendi!

Lahko pa bi se odločila za drugačno nadaljevanje pogovora:

Kako si se imel/-a danes?
Kako je šlo v službi?
Kaj se ti je danes lepega zgodilo?
Kako si?

 

Naj se drama začne

Prva različica v ospredje postavlja »mene«, druga pa »tebe«. Prva je tista, ki partnerja tako rada razjezi. Daje namreč občutek, da »drugi« ni pomemben.

Druga različica pa moškemu omogoča, da bo šel na »fuzbal s frendi«, ženski pa, da bo končno lahko obiskala frizerja (moški pa bo spravil otroke v posteljo).

Verjetno se vsi zavedamo, da pogovor običajno nadaljujemo na prvi način. Zakaj? Odgovor je preprost. Zato, ker ljudje zelo radi govorimo, še najraje o sebi. Precej težje pa poslušamo, kot je predvideno v drugi različici. Če nekaj vprašamo, moramo namreč biti tiho in potrpežljivo počakati na odgovor in ga poslušati.

 

Z moškim in ženskim glasom proti ozkim grlom komuniciranja

Poglejmo, kako mora potekati pogovor, da obema osebama omogoča enakopravno izražanje mnenja.

Posluh, govorijo ženske!

Prvi del pogovora je t. i. ženski del, v njem izražamo empatijo. Empatija je eden izmed sestavnih elementov čustvene inteligence in omogoča, da razumemo, kako sogovornik v določeni situaciji razmišlja in kaj je vzrok za to (kognitivna empatija) ter kako se počuti (emocionalna empatija).

Empatijo izražamo verbalno in neverbalno. Verbalno jo izražamo z vprašanji in poslušanjem. Sogovornika sprašujemo in poslušamo na vso moč, kaj nam pripoveduje. Pri neverbalni empatiji pa sogovornikovo počutje posnemamo z izrazi obraza, položaji telesa, kretnjami. Prav tako prilagodimo svoj glas (npr. višino, moč, hitrost govora).

Moški princip: od besed k dejanjem

Drugi del pogovora je t. i. moški del, ko preidemo k odgovorom, rešitvam problemov in sklepom. Moški del se imenuje zato, ker moške v komunikaciji na splošno manj zanimajo odnosi med ljudmi, torej čustva, bolj so usmerjeni k iskanju rešitev. Drugi del pogovora torej temelji na dejstvih, besede pa prav tako dopolnjujemo s telesno govorico in močjo svojega glasu.

 

Ugriznimo v jabolko spoznanja

Jaz, ženska …

Pri empatiji oziroma izražanju empatije smo ženske v prednosti.1 Raziskave potrjujejo, da lažje prepoznamo različna čustva pri drugih ljudeh in jih nezavedno posnemamo. Razloge je med drugim treba iskati v vlogi ženske, saj je od nekdaj skrbela za družino in je morala razbrati, kaj želi otrok, ko še ne zna govoriti. In enako je še danes. Ženske smo tiste, ki hitro razumemo, kaj nam kdo želi povedati s telesno govorico. To je naša prirojena lastnost.

Ženske lažje prepoznamo
različna čustva pri drugih ljudeh in
jih nezavedno posnemamo.

Vedno sem se čudila sošolcem, kako so lahko tako slepi in ne prepoznajo več kot očitnih (neverbalnih) signalov deklet, ki so jim sporočale, da jim je njihova družba všeč. Če sem jim skušala to pojasniti, so me zavrnili s komentarjem, da se mi meša!

 … ti, moški

Moški znajo prav tako prepoznati čustva drugih, le da jih ne posnemajo, ampak o njih razmišljajo objektivno. Sprašujejo se, ali so podobno čustvo že videli in kdaj se je to zgodilo. Pogosto menijo, da je pogovor o čustvih izguba časa.

V življenju to zgleda tako:

Prizor št. 1

Jana se po službi ustavi v trgovini in kupi hrano. Pride domov, odloži vrečke, globoko vzdihne in začne zlagati hrano. Kmalu pride domov tudi Blaž. Spotoma je v vrtcu in šoli pobral otroke. Pridruži se Jani v kuhinji in jo vpraša:

Kaj bomo danes jedli?

Jano takšno vprašanje vedno spravi v slabo voljo, ne glede na njeno razpoloženje. Blaža namreč zanima le rešitev problema, in to njegovega, lakote. Jana pa si želi, da bi jo vprašal, kako se počuti, kako je preživela dan, ali potrebuje pomoč. Njene potrebe so usmerjene v odnose med ljudmi – v njen odnos s sodelavci ter z Blažem in otroki.

Blaževo vprašanje se ne nanaša na njene osnovne potrebe, ampak kaže, da jo v takih trenutkih jemlje kot samoumevno. Zato se Jana počuti nepomembno, včasih celo kot nekdo, ki ga drugi potrebujejo zgolj za zadovoljevanje lastnih potreb.

Prizor št. 2

Na poslovnem sestanku se odvija napet pogovor, saj je prišlo do situacije, ki jo je treba hitro rešiti. Marko za mnenje prosi Barbaro. Ta začne izražati svoje mnenje:

Glede na to, da smo v lanskem letu zamenjali …, poleg tega smo nekaj zaposlenih razporedili na …, smo se odločili tudi za … Zato sem istega mnenja kot Marko.

Marku med poslušanjem zmanjkuje potrpljenja. Ker je situacija nujna, ga mika, da bi jo enostavno prekinil in ji rekel, naj že enkrat pove, kaj misli.

Kot sem že pojasnila, moške zanima predvsem rešitev, ne ozadje težav. Zato je to najpogostejši razlog, da na sestankih pogosteje prekinjajo ženske.

Moške zanima predvsem rešitev,
ne ozadje težav.

 

Odprta vprašanja, zaprte težave

Ne glede na razlike med moško in žensko komunikacijo pa se moški zlahka naučijo izražati empatijo, ženske pa hitrejšega skoka do rešitve. Dejstvo je, da niti sestanki niti zakonsko življenje niso klepet s prijateljicami ali ogled play-offa lige prvakov v bližnjem lokalu z veselo moško druščino.

Kaj je torej treba storiti, da se pogovor odvija v pravi smeri? Najprej, če se le da, postavljamo vprašanja odprtega tipa. To so vprašanja, ki se začnejo z vprašalnicami na K.

Kaj si danes počel v službi?
Kako je šlo na sestanku?
Kaj je rekel šef, ko si ga prosil za dopust?
Kaj je rekla Petrova učiteljica?

Vprašanja odprtega tipa dajejo sogovorniku možnost, da se razgovori. Vprašanja zaprtega tipa so slabša odločitev, saj sogovornika omejujejo.

Ali si šefa prosil za dopust?
Ali si se ustavil v trgovini?
Ali si spet slabe volje?

 

Umetnost poslušanja, modrost spraševanja

Ko smo nekaj vprašali, je naša naloga, da smo tiho in poslušamo. Medtem ne tipkamo po telefonu, ne brskamo po računalniku in ne gledamo televizije. Prisluhnemo tako, da sogovornik ve, da ga poslušamo. Šele nato preidemo k drugemu delu pogovora.

Brez skrbi, vse bo še dobro.

Danes, ko ni pravega časa za miren pogovor in ko postajajo prepiri sestavni del vsakdanjika, ker smo nenehno pod pritiskom, pa je za moške in ženske najpomembnejše vprašanje:

Kaj lahko danes naredim zate, da boš srečen/srečna?

 

Pogovor je veščina, ki rešuje odnose

Zgolj zavedati se vseh opisanih razlik nikakor ne pomeni, da smo težave že rešili. Komuniciranje je namreč enako pomembno kot druge veščine, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju.

Dobri odnosi med ljudmi seveda niso nekaj, kar se zgodi samo od sebe, ampak se je zanje treba potruditi. Tudi tako, da se naučimo pogovarjati in da znamo prav izkoriščati moč svojega grla. Zlasti takrat, ko si prizadevamo ravnati tako, da spoštujemo sebe in druge. Samo tako lahko poskrbimo za dobre odnose v družini in službi. Dobri odnosi pa so odločilen dejavnik za psihično in fizično zdravje.

ŠTIRI V VRSTO

  1. Ženska in moška komunikacija se lahko dopolnjujeta, čeprav razmišljamo različno.
  2. Ženske v pogovoru poudarjamo čustva, moški dejstva. To ne pomeni, da za ženske niso pomembna dejstva in za moške čustva. Le izražamo jih drugače.
    3. Idealen pogovor vsebuje ženski in moški del.
  3. Veščine pogovora se je treba naučiti. Če se znamo pogovarjati, prispevamo k dobrim odnosom z okolico ter k svojemu fizičnemu in psihičnemu zdravju.

1 https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19476221

Avtorica: Mojca Žirovnik Bocelli

trener NLP, poslovni team coach z licenco ICC.

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto