Adform

Govorjenje in ponotranjenje sveta pomembnega drugega

Prvi proces, v katerem se znajde novorojeni otrok v lastni socializaciji, je proces ponotranjanja. Otrok ponotranji svet pomembnega drugega, ki je ista oseba kot objekt nege. To na Zahodu praviloma pomeni svet matere.

Pri ponotranjenju sveta pomembnega drugega ima ključno vlogo njegovo govorjenje. Otrok namreč ne ponotranja stvari ali pojavov, ampak besede, s katerimi te stvari, pojave in procese govorno označuje in opisuje njihov pomen. Tako ponotranji besedo miza za predmet, ki je miza. Besedo ljubezen za stanje oziroma čustvo, ki je ljubezen. Besedo bela pa za barvo, ki jo v naših kulturah kategoriziramo kot belo. In tako naprej.

 

Besede – zvoki, ki prihajajo iz materinih ust

Besede so v zgodnjem otroštvu zgolj govorjene, so zvoki, ki jih v veliki meri, na začetku otrokovega življenja pa večinoma, govori objekt nege, torej mati, proizvaja pa njeno grlo. To grlo prek besed ustvarja otrokov svet, ki je takšen, kot ga ustvarja mati z lastnim govorjenjem. Kajti za majhnega otroka obstaja le en svet. To, da je možnih več svetov, človek dojame – če dojame – šele mnogo kasneje.

Otrok pri ponotranjenju sveta, torej zvokov besed, s katerimi mu svet posreduje mati, ne ponotranji zgolj besed. Tako na primer ne ponotranji le besede mačka, ampak vse nezavedne pomene in odtenke, s katerimi mati kot govorka nezavedno opremi to besedo. Če ima mačke rada, bo besedo opremila z drugačnimi pomenskimi odtenki, kot če mačk ne mara. Če je do njih nežna, bodo pomenske nianse drugačne, kot če do njih čuti gnus. Seveda pomenskih nians ne ustvarja zavestno, ampak iz nje vrejo spontano, saj je sama govorilo lastnega nezavednega in svoje nezavedno prek avtomatizma lastnega govorjenja prenaša na otroka.

 

Nezavedno je strukturirano kot govorica matere

Nezavedno otroka je v veliki meri identično nezavednemu matere. Ali kot je rekel Lacan: »Moje nezavedno je strukturirano kot govorica mojega prvega velikega drugega.« Ker je prvi veliki drugi (na Zahodu mati) govorilo lastnega nezavednega, se po tej poti nezavedno objekta nege prek avtomatizma govorjenja prenaša na otroke. Zato med otrokom in objektom nege obstaja velika podobnost v vseh tistih vidikih psihološkega ustroja in v vseh tistih dejavnostih, ki so vodeni nezavedno. Tak dobro opisan primer so duševne bolezni.

Seveda pa lahko v vsakodnevnem življenju najdemo tudi druge, manj dramatične primere, ki so rezultat opisanih procesov. Otrok ima tako rad isto hrano kot mati, navdušuje se nad istimi barvami, živalmi, igračami in drugimi stvarmi. Odklanja iste stvari, jedi in ljudi, se izogiba istim rečem in čuti nelagodje ob istih rečeh kot njegov objekt nege. In tako naprej. Pri tem sploh ni pomembno, da teh reči, ljudi, živali, pojavov, čustev, jedi in ostalega ne vidi, izkuša ali okuša. Dovolj je, da se o njih govori. Dovolj je le beseda. Zvok. Še posebej, če je to materina beseda.

 

Materina beseda ustvarja otrokov svet

Materina beseda ima na otroka izjemen učinek. Ne le, da ustvari njegov svet, ampak lahko otroka v hipu razjezi, vznemiri, iztiri, pomiri, razveseli, razneži in še marsikaj. To pa zato, ker aktivira identične ali zelo podobne nezavedne avtomatizme, ki jih mati in otrok zaradi prenosa materinega nezavednega na otroka delita. Nehote. In praviloma nevede. A vendarle zelo učinkovito delita.

Materina beseda ima na otroka izjemen učinek.

Čeprav mehanizmov prenosa nezavednega prek govorjenja matere na otroka ne poznamo natančno, enako kot ne vemo, kako materino govorjenje aktivira otrokovo nezavedno, pa v praksi poznamo učinke opisanih procesov.

 

Zvočne senzacije, čustvene nianse

Vsi vemo, da vznemirjenega otroka najbolj učinkovito pomiri materino govorjenje. Materin glas. Če bo otroku povsem identične besede in stavke govoril nekdo drug, praviloma ne bo nehal jokati. Potolažilo pa ga bo, ko mu bo te besede govorila mati.

Razlog leži prav v tem, da sleherno besedo, ki jo kadarkoli in kjerkoli izreče kdorkoli izmed nas, tvorijo ne zgolj zvoki, fonemi, ki jih navsezadnje lahko ponovi kdorkoli. Besedo namreč poleg fonemov tvorijo tudi čustvene nianse in naboji, napetosti in intonacije, vibracije, toplina, ostrina in še mnogo tovrstnih dimenzij, ki se jih niti ne zavedamo niti jih ne znamo natančno našteti, popisati ali opisati. Jih pa takoj, ko je beseda izrečena, prepoznamo. Prepoznamo kot prisotne ali odsotne. Kot pravilne ali napačne. Kot domače, varne. Ali kot grozeče, tuje. In še je teh dimenzij.

 

Spreminjanje razsežnosti govorjenega

Dimenzije govorjenega po eni strani variira grlo. Grlo, v katerem poteka formiranje zraka, ki prihaja iz pljuč. Grlo, v katerem se oblikuje intonacija, ki je ključni del slehernega govorjenja. Grlo, ki je zaradi zmožnosti izjemno hitrega pulziranja vir akustične energije, ključne za govorjenje. Zmožnost hitrega pulziranja pa po drugi strani omogoča, da tudi fonetične segmente tvorimo izjemo hitro, tudi do 25 segmentov na sekundo.

Govorjenje nezavedno variira tudi govorec. Ker niti dva posameznika nimata identičnega nezavednega, ni mogoče, da bi iste besede opremila z identičnimi nezavednimi naboji, dimenzijami, pomeni, podpomeni in ostalim.

 

Besede matere – znati prepoznati in želeti sprejeti

Natančno te dimenzije govorjenega, ki variirajo, tudi otrok prepozna takoj, ko je beseda izrečena. Zato ne pomaga, če iste besede in stavke govori nekdo drug, ki ni mati. Kajti ta drugi teh besed in stavkov ne bo mogel opremiti z identičnimi nezavednimi dimenzijami. V besedi, ki jo bo izrekel nekdo drug, ne bo materinih čustvenih nians in nabojev. Ne bo njene napetosti in intonacije, vibracij, topline, ostrine in ostalih dimenzij, ki jih otrok avtomatično in hipno prepozna. Prepozna kot znane. Prepozna kot prave. Prepozna kot domače.

Zato takrat, ko materine besede govori nekdo drug, otrok v trenutku nezavedno prepozna razliko. Neskladje. Prepozna, da govorec ni pravi. In to ga seveda zgolj dodatno vznemiri. Zato nemalokrat iz nelagodja ali joka preide v še izrazitejše nelagodje, v še glasnejši jok, če ga skuša z govorjenjem pomiriti nekdo drug. Skratka, učinek je povsem nasproten od načrtovanega.

 

Za glas gre, ne za besede

Če iste besede izreče drugo grlo, to niso iste besede. Če govorjenje istih besed vodi drugo nezavedno, to niso iste besede. Ljudje pogosto mislijo, da gre za besede. A ne gre za besede. Gre za glas, ki ga sleherno grlo proizvaja in oblikuje na edinstven način. Tudi zato, ker to grlo vodi drugačno nezavedno.

Materino govorjenje predstavlja tudi tisto, kar je otroku znano in varno, tisto, pri čemer ve, za kaj gre in kako je treba ravnati. Le bledo si lahko predstavljamo, kakšno tesnobo izkusi, ko tisto, kar naj bi bilo varno in znano, ni več takšno. Ampak zaradi drugačnih intonacij, vibracij, čustvenih nabojev in drugega, kar drugi govorec avtomatično vnaša v identične besede, ki jih običajno izreka mati, prepozna odsotnost varnosti in znanega. To torej prepozna kot nekaj neznanega. Lahko celo kot nekaj grozečega. Nevarnega. In odreagira na to dimenzijo izgovorjenega. Ne pa na formalne besede ali foneme.

Materino govorjenje predstavlja tudi tisto,
kar je otroku znano in varno, tisto, pri čemer ve, za kaj gre in kako je treba ravnati.

Otrokovo nelagodje in tesnobo si morda lahko vsaj za silo predstavljamo. Vsak od nas namreč pozna nelagodje in tesnobo, ko nekdo – tudi ko smo odrasli – znane in pozitivne besede izreče tako, da jim manjka neka sicer neizrekljiva dimenzija, ki pa jo takoj prepoznamo kot manjkajočo. In to v hipu prepoznamo kot napako. Kot odsotnost nečesa bistvenega, znanega, varnega ali celo kot grozeče in ogrožajoče.

 

Neuspeh razumskih preglasitev

Odrasli skušamo velikokrat z razumom preglasiti vse omenjene nezavedne prepoznave. In/ali signale. Toda vsi zelo dobro vemo, da se te preglasitve praviloma pokažejo kot napačne. Kot napaka. Velikokrat celo kot usodna napaka.

Majhen otrok nima dovolj razvite racionalne instance za tovrstno preglasitev. Zato vsak otrok odreagira neposredno. Na glas, ki ga sliši. S smehom, sproščenostjo in lagodjem. Ali s strahom, paniko in tesnobo. Pa tudi z vsem ostalim, kar je vmes.

Avtorica: dr. Vesna V. Godina

socialna in kulturna antropologinja

Vse avtorske pravice pridržane. Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto